1983–2010
ugotavljanje odpornosti materialov
unikat (diplomska naloga)
Jugoslavija, Slovenija
Bojan Tuta, Alojz Perme
leseno ohišje, bakelit, kovina
64 cm × 29 cm × 50 cm
1
25,4 kg
Trdni izolacijski materiali morajo imeti odpornost na tvorjenje površinskih prevodnih poti, če so izpostavljeni električnim obremenitvam. Ta odpornost se ugotavlja s pomočjo predpisanih elektrod na površini izolacijskega materiala, med katere padajo kapljice v predpisanih časovnih intervalih. Preskus poteka pri napetostih do 600 V. Pokazatelj odpornosti je največja napetost, pri kateri izolacijski material pri 50 kapljicah še ne tvori površinske prevodne poti. Konstruirana naprava ima dve ravni elektrodi širine 5 mm na razmaku 4 mm. Spodnji del, priostren pod kotom 30°, naj bi bil iz zlitine platine in iridija. Sila, s katero s pomočjo elastičnih vzmeti pritiskata na vzorec, je 1 N. Priključeni sta na izmenično napetost 50 Hz, katere vrednost nastavljamo z avtotransformatorjem. Jakost toka je v primeru kratkega stika omejena na 1 A, tokokrog pa tokovni rele izključi v času 0,5 s do 2 s. Elektrolit je raztopina amonijevega klorida v destilirani vodi. Kapljice imajo volumen (20 ± 2) mm3, kar dosežemo z iglo za podkožne injekcije premera (1,0÷0,1) mm, padajo pa z višine 40 mm.
Naprava je usklajena s standardoma JUS N.A5.010 iz leta 1958 in standardom IEC 112 iz leta 1979. Standarda sta bila kasneje revidirana. Oba standarda predpisujeta metodo, kako preskusiti odpornost trdnih izolacijskih materialov proti tvorjenju površinskih prevodnih poti, kadar so izpostavljeni električnim obremenitvam zaradi kontaminirane vode (elektrolita). Uporabna je le za materiale, ki imajo majhno odpornost. Ni pa uporabna za preskušanje materialov, ki so izpostavljeni atmosferskim vplivom pri normalni uporabi.