Sinusni in šumni generator je zgrajen za električna in akustična merjenja v območju od 20 Hz do 20 kHz. Sestavljajo ga širokopasovni generator šuma, oscilatorji in mešalne stopnje, različni filtri in izhodni ojačevalnik z nastavljivo impedančno prilagoditvijo. Izhodni signal je lahko sinusni, ozkopasovni šum in beli šum. Prvi dve vrsti pridobimo po heterodinskem principu v dveh korakih.

Za sinusni signal je izhodišče oscilator s frekvenco 3 kHz, ki modulira nosilni signal frekvence 123 kHz. Izločimo nižjo 120 kiloherčno komponento. V drugem koraku pa v mešalni stopnji s pomočjo oscilatorja spremenljive frekvence (120 kHz–100 kHz) in nizkopasovnega filtra, dobimo sinusni signal v območju od 20 Hz do 20 kHz. Izhodna stopnja omogoča zvezno nastavljivo napetost od 125 µV do 12,5 V v korakih po 10 dB. Ozkopasovni šum, 3 kHz okoli centralne frekvence, dobimo s pomočjo ozkopasovnega ojačevalnika iz generatorja belega šuma in z njim moduliramo nosilni signal. Širokopasovni beli šum pridobimo z neposrednim ojačenjem signala iz generatorja belega šuma. Izhodna napetost je v tem primeru nastavljiva v korakih po 10 dB od 40 µV do 4 V z Gaussovo porazdelitvijo napetosti.

V vseh primerih se da izhodna impedanca prilagoditi za bremena 6 Ω, 60 Ω, 600 Ω in 6000 Ω. Frekvenčna skala je logaritemska.

Aristotel (384–322 pr. n. št. ) je pravilno sklepal, da se zvočni val širi v zraku z gibanjem zraka, vendar pa je tudi napačno predvidel, da se visoke frekvence širijo hitreje od nizkih frekvenc – napaka, ki je trajala mnoga stoletja. Kasneje je Robert Hooke (1635–1703), prvi proizvedel zvočni val znane frekvence z uporabo vrtljivega zobnika kot merilne naprave. Še v 17. stoletju so številni filozofi in znanstveniki verjeli, da se zvok širi prek nevidnih delcev, ki izvirajo iz izvora zvoka. Koncept zvoka kot valovanja je neposredno izpodbijal ta pogled, vendar ni bil eksperimentalno uveljavljen, dokler ni izvedel prvega eksperimenta z zvonom v vakuumu Athanasius Kircher (1602–1680). Analizo kompleksnega periodičnega vala na njegove spektralne komponente je v začetku 19. stoletja teoretično uveljavil Jean-Baptiste-Joseph Fourier (1768–1830) in se zdaj imenuje Fourierjev izrek. Hermann von Helmholtz (1821–1894) je sestavil niz resonatorjev, ki pokrivajo velik del zvočnega spektra, ki so bili uporabljeni pri spektralni analizi glasbenih tonov.