Hrup, ki izvira iz delovanja strojev, delavnic, prometa itn., vpliva na delo in življenje ljudi. Zato je ugotavljanje onesnaženosti z njim zelo pomembno. Namen merjenja je dobiti objektivne, ponovljive podatke o nivoju zvočnega tlaka. Razstavljeni merilni instrument je zgrajen tako, da se odziva na hrup podobno kot človeško uho, ki zaznava zvok v frekvenčnem območju od 16 Hz do 20 kHz. Vendar uho ni enako občutljivo v vsem področju, zato mora biti tudi merilni instrument prilagojen tej lastnosti človeškega ušesa. Fizikalna veličina, ki jo merimo, je zvočni tlak longitudinalnega valovanja zraka, ki je povzročen s hrupom.

Merilni instrument sestavljajo kondenzatorski mikrofon, ki se odlikuje po natančnosti in zanesljivosti in pretvarja zvočni signal v električnega. Ker je signal mikrofona šibak, je naslednji člen ojačevalnik. Zaradi neenake občutljivosti ušesa sledi vrednotenje signala, ko dodelimo signalu različno “težo”, glede na frekvenco. Na izbiro je več standardiziranih filtrov: D, A, B, C in zunanji filter. Izmerjeni tlak se izraža kot logaritemsko razmerje v primerjavi z referenčnim tlakom in podaja v decibelih dB. Če je uporabljen filter A, v dB(A). Merilno območje se giblje odvisno od filtra od 15 dB do 140 dB. Z njim je možno meriti tudi kratkotrajne impulze hrupa na način, kot se odziva človeško uho.

Zvok je valovanje (Aristotel 384–322 pr. n. št.), višina pa je odvisna od frekvence (Galileo 1564–1642). Hitrost širjenja v zraku je okrog 340 m/s (Mersenne 1588–1648). Zvok potuje po mediju (Boyle 1768–1830). Opredelimo ga s frekvenco in amplitudo zvočnega tlaka. Območje frekvenc, ki jih zaznava človeško uho, je od 16 Hz do 20 kHz, območje amplitud pa od 20 µPa (0 dB) do 120 Pa (135 dB). Za vtis, ki ga naredi zvok na človeško uho, sta temeljni veličini glasnost, ki se meri v fonih in podvojitev glasnosti, ki se meri v sonih. Sta bolj subjektivni lastnosti, ki se običajno uporabljata na bioloških in medicinskih področjih.