1935–1950
termočlen
industrijska
Nemčija
leseno ohišje, bakelit
8,5 cm × 8,5 cm × 14 cm
1
0,33 kg
Termopretvornik ima dva bistvena dela: termočlen in ogrevno nitko. Termočlen je sestavljen iz dveh žic različnih materialov npr. železo – konstantan, ki sta na enem kraju spojeni in v toplotnem stiku z ogrevno nitko. Na drugem koncu termočlena dobimo enosmerno napetost, ki je odvisna od temperaturne razlike med vročim in hladnim koncem termočlena (Seebeckov pojav). Temperatura vročega konca je odvisna od moči I 2R , ki greje spojno mesto, torej od efektivne vrednosti toka skozi ogrevno nitko, in njene upornosti. Pomembna je efektivna vrednost toka, ne pa to, ali je tok enosmeren ali izmeničen. Zato termopretvornik omogoča merjenje izmeničnega toka z metodami za merjenje enosmerne napetosti.
Pri uporabi moramo paziti, da ne prekoračimo največjega še dopustnega toka. Razstavljeni termopretvornik ima nazivni tok 50 mA, pri katerem je napetost termočlena 4,5 mV, največji dopustni tok pa 90 mA. Upornost ogrevne nitke je 1,6 Ω, upornost termočlena pa 12,1 Ω.
Pojav je leta 1821 po naključju odkril nemški fizik Thomas Johan Seebeck, ko je opazil, da se med koncema kovinske palice pojavi električna napetost, kadar je v palici temperaturni gradient ΔT. Pojav izkoriščamo v termoparu za posredno merjenje temperature.