1920–1940
galvanometer
industrijska
Italija
kovina
16 cm × 21 cm × 26,5 cm
1
2,32 kg
Galvanometer je instrument, ki je namenjen merjenju zelo šibkih enosmernih tokov. Pogosto pa ga uporabljamo le kot ničelni indikator pri uravnavanju mostičev in kompenzatorjev. Zasnovan je na instrumentu z vrtljivo tuljavico in trajnim magnetom. Visoko tokovno občutljivost dosežemo predvsem z velikim številom ovojev vrtljive tuljavice in majhne vzmetne konstante. Zato je vrtljiva tuljavica tračno vpeta ali obešena na nitko z zelo majhnim torzijskim momentom. Na njej je nameščeno zrcalce, katerega gibanje lahko opazujemo skozi stekleno okence ob pomoči lupe. Dušenje je elektromagnetno, zato je pomembna upornost tokokroga v katerega je galvanometer vključen. Zunanja mejna upornost je 4 kΩ, notranja pa 461 Ω. Naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega ležeča.
Povezavo med električnim tokom, magnetnim poljem in silami je prvi zabeležil Danec Hans Christian Oersted leta 1820, ko je opazil, da se igla kompasa odmakne od smeri proti severu, če jo postavimo poleg žice, po kateri teče tok.
Za zaznavanje zelo majhnih premikov gibljivega organa iz ničelne lege, ima razstavljeni galvanometer na njem zrcalce in optiko, ki olajša opazovanje.