1940–1950
voltmeter
industrijska
neznano
leseno ohišje, plastika, bakelit
1
2,66 kg
Voltmeter meri efektivno vrednost napetosti in je zasnovan na instrumentu z vrtljivim železom, ki ga sestavljata tuljava, skozi katero teče tok, ki je odvisen od merjene napetosti, in pomično železo. Spiralna vzmet proizvaja mehanski protimoment, dušenje pa je zračno.
Električni vrtilni moment nastane zaradi sile magnetnega polja na pomično železo, ki ga praviloma sestavljata dva krožno zavita lističa iz mehkomagnetnega materiala. Velikost navora je odvisna od tega, kolikšna je sprememba energije magnetnega polja, ki je odvisna od induktivnosti in kvadrata toka oz. napetosti. Že pri tehničnih frekvencah (50 Hz) ima zato navor frekvenco 100 Hz. Hitrim spremembam elektromehanski instrument ne more slediti, zato sledi povprečni vrednosti navora, torej povprečni vrednosti kvadrata napetosti. To pa je kvadrat njene efektivne vrednosti. Merilni dosegi voltmetra so 130 V, 260 V in 650 V, zaradi česar ima tuljava tri različne predupore. Tok pri polnem odklonu znaša 15 mA, razred točnosti je r = 1,5. Skala je nad 1/5 linearna, naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega pa ležeča.
Instrument na mehko železo uporablja košček železa, ki se premakne, ko nanj deluje magnetno polje tuljave. Le tega povzroča tok, ki teče skozi tuljavo. Izumil ga je avstrijski inženir Friedrich Drexler leta 1884. Odziva se tako na enosmerni tok, kot na izmeničnega. Izpopolnjena izvedba je sestavljena iz dveh železnih lističev, mirujočega in vrtljivega, ki se v magnetnem polju tuljave namagnetita in medsebojno odbijata.