1935–1940
kompenzator
industrijska
Nemčija
leseno ohišje, baker, medenina, ebonit
1
8,2 kg
Geygerjev kompenzator je namenjen merjenju izmenične napetosti, zato neznani napetosti stoji v opoziciji znana napetost, ki jo spreminjamo tako dolgo, da je enaka merjeni. Enakost ugotavljamo s pomočjo ničelnega indikatorja. Če nas zanima le velikost neznane napetosti, jo spremenimo (npr. s termopretvornikom) v enosmerno, to pa merimo z enosmernim kompenzatorjem. Če pa nas zanimata tako velikost kot faza, pa jo moramo primerjati z napetostjo, ki se da spreminjati tako po velikosti kot po fazi. Takšni kompenzatorji se imenujejo kompleksni kompenzatorji, mednje pa spada tudi Geygerjev kompenzator.
Pri tem kompenzatorju izmenični pomožni tok povzroča na ohmskem uporu padec napetosti Ux=Ip R, ki je v fazi z njim. Tok teče tudi skozi primarno navitje spremenljive medsebojne induktivnosti, zato dobimo na sekundarni strani napetost Uy=Ip jωM, ki je fazno premaknjena za 90°. Obe napetosti sta priključeni na spremenljiva potenciometra, ki sta na sredini povezana. Zato lahko nastavljamo kompenzacijsko napetost v vseh štirih kvadrantih. Osnovno območje kompenzatorja je 1 V, s pomočjo preduporov in souporov pa je omogočeno merjenje napetosti do 500 V in toka do 20 A, tudi do frekvence 1000 Hz.
Metodo, ki omogoča, da izmerimo napetost vira tako, da ga ne obremenimo, je okoli leta 1841 opisal Johann Christian Poggendorff in je postala standardna laboratorijska merilna metoda. Na ta način ugotovimo notranjo ali gonilno napetost, poimenovano tudi elektromotorna sila.