1900–1940
voltmeter
industrijska
Nemčija
leseno ohišje
20,5 cm × 28 cm × 13cm
1
2,68 kg
Voltmeter meri efektivno vrednost napetosti in je zasnovan na elektrodinamičnem instrumentu. Sestavljata ga nepremična in vrtljiva tuljavica vezani zaporedno, skozi kateri teče tok, ki je odvisen od merjene napetosti: i=ux/R . Spiralni vzmeti proizvajata mehanski protimoment in hkrati dovajata tok skozi vrtljivo tuljavico, dušenje pa je elektromagnetno.
Električni vrtilni moment nastane zaradi sile magnetnega polja nepremične (dvodelne) tuljave na vrtljivo tuljavico. Velikost navora je odvisna od tega, kolikšna je sprememba energije magnetnega polja, ki je odvisna od medsebojne induktivnosti in produkta tokov skozi tuljavici, oziroma od kvadrata napetosti. Že pri tehničnih frekvencah (50 Hz) ima zato navor frekvenco 100 Hz. Tako hitrim spremembam elektromehanski instrument ne more slediti, zato sledi povprečni vrednosti navora, torej povprečni vrednosti kvadrata napetosti. To pa je kvadrat njene efektivne vrednosti.
Merilni dosegi voltmetra, ki jih dosežemo z različnimi predupori so 15 V, 30 V in 60 V. Skala ni linearna, tok pri polnem odklonu znaša 150 mA, karakteristična upornost 6,67 Ω/V, razred točnosti r = 0,2, naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega ležeča.
Že francoski fizik in matematik André-Marie Ampère (1775–1836) je pokazal, da med dvema bližnjima vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila. In da se tuljava, po kateri teče električni tok obnaša podobno kot paličast magnet.
Izpopolnjena izvedba je instrument z vrtljivo tuljavico, skozi katero teče tok in se v magnetnem polju, ki ga ustvarja mirujoča tuljava, zavrti. Tokova obeh tuljavic sta lahko enosmerna ali pa izmenična.