1930–1980
kompenzator
industrijska
Nemčija
leseno ohišje
1
11,1 kg
Kompenzator je merilna naprava, s katero neznano napetost izmerimo tako, da jo primerjamo z znano, ki jo spreminjamo toliko časa, da med njima ni razlike. To stanje ugotovimo s primernim ničelnim indikatorjem. Spremenljivo znano napetost realiziramo kot padec napetosti, ki ga povzroči pomožni tok na znanem uporu. Rapsov kompenzator uporablja stalen tok in spremenljivo upornost, torej Poggendorffov princip kompenzacije. Pri preciznem kompenzatorju zahtevamo, da je izmerjena vrednost podana vsaj na 5 decimalk, kar pomeni, da je možno nastavljati spremenljivo napetost v 5 dekadnih stopnjah. Rapsov kompenzator omogoča nastavljanje v korakih po 1 kΩ, 100 Ω, 10 Ω, 1 Ω in 0,1 Ω in to tako, da se pomožni tok med spreminjanjem kompenzacijske napetosti ne spreminja. To je omogočeno z uporabo dvojnih dekad.
Ker ima pomožni tok kompenzatorja nazivno vrednost 100 µA, pomeni, da znano kompenzacijsko napetost spreminjamo v korakih po 100 mV, 10 mV, 1 mV, 100 µV in 10 µV. Da lažje preverjamo, ali je med merjenjem ostal pomožni tok na nazivni vrednosti, ima kompenzator vgrajen dodatni pomožni kompenzacijski upor.
Občutljivost pri merjenju napetosti je odvisna od vseh upornosti v merilnem krogu in občutljivosti ničelnega indikatorja. Točnost merjenja napetosti pa je odvisna od točnosti kompenzacijskih upornosti in pomožnega toka. Le tega zato nastavimo na želeno vrednost s pomočjo napetostnega etalona.
Metodo, ki omogoča, da izmerimo napetost vira tako, da ga ne obremenimo, je okoli leta 1841 opisal Johann Christian Poggendorff in je postala standardna laboratorijska merilna metoda. Na ta način ugotovimo notranjo napetost, ali gonilno napetost, večkrat poimenovano tudi elektromotorna sila.