1920–1936
galvanometer
industrijska
Nemčija
bakelit
17 cm × 17 cm × 37 cm
1
2,07 kg
Razstavljeni galvanometer je zasnovan na elektrodinamičnem instrumentu, zato je namenjen predvsem merjenju šibkih izmeničnih tokov. Pogosto ga uporabljamo le kot ničelni indikator pri uravnavanju izmeničnih mostičev. Visoko občutljivost dosežemo z majhno vzmetno konstanto, zato je vrtljiva tuljavica obešena na nitko z majhnim torzijskim momentom. Na nitki je nameščeno tudi zrcalce, na katerem se odbija svetlobni žarek iz zunanjega svetlobnega vira. Zato je svetlobni kazalec lahko dolg tudi več metrov, kar tudi vpliva na veliko tokovno občutljivost. Galvanometer ima zračno dušenje povzročeno z gibanjem loput v posebni zračni komori. Notranja upornost je 150 Ω, zunanja upornost pa zaradi zračnega dušenja ni bistvena. Lego naravnamo s pomočjo vodne tehtnice, ničlišče pa z vijakom.
Že francoski fizik in matematik André-Marie Ampère (1775–1836) je pokazal, da med dvema bližnjima vodnikoma, po katerih teče električni tok, deluje magnetna sila in da se tuljava, po kateri teče električni tok obnaša podobno kot paličast magnet.
Zrcalni galvanometer je leta 1826 razvil Johann Christian Poggendorff za zaznavanje zelo šibkih tokov z odklonom svetlobnega žarka z zrcalom, projiciranim na skalo. Bistveno ga je okoli leta 1858 izboljšal William Thomson (lord Kelvin).
Izpopolnjena izvedba je instrument z vrtljivo tuljavico, skozi katero teče tok in se v magnetnem polju, ki ga ustvarja mirujoča tuljava, zavrti. Tokova obeh tuljavic sta lahko enosmerna ali pa izmenična.