1920–1936
galvanometer
industrijska
Nemčija
medenina
1
4,04 kg
Galvanometer je instrument, ki je namenjen merjenju zelo šibkih (enosmernih) tokov, redko nizkih napetosti. Pogosto pa ga uporabljamo le kot ničelni indikator pri uravnavanju mostičev in kompenzatorjev. Praviloma je zasnovan na instrumentu z vrtljivo tuljavico in trajnim magnetom. Visoko tokovno občutljivost dosežemo predvsem z velikim številom ovojev vrtljive tuljavice in majhne vzmetne konstante. Zato je vrtljiva tuljavica obešena na nitko z zelo majhnim torzijskim momentom. Na njej je nameščeno zrcalce, na katerem se odbija svetlobni žarek iz zunanjega vira. Zato je svetlobni kazalec lahko dolg tudi več metrov, kar tudi vpliva na veliko tokovno občutljivost. Dušenje je elektromagnetno, zato je pomembna upornost tokokroga, v katerega je galvanometer vključen. Notranja upornost je 350 Ω, skupna pa 500 Ω, da je stopnja dušenja 1. Naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega ležeča.
Povezavo med električnim tokom, magnetnim poljem in silami je prvi zabeležil Danec Hans Christian Oersted leta 1820, ko je opazil, da se igla kompasa odmakne od smeri proti severu, če jo postavimo poleg žice, po kateri teče tok. Zrcalni galvanometer je leta 1826 razvil Johann Christian Poggendorff za zaznavanje zelo šibkih tokov z odklonom svetlobnega žarka z zrcalom, projiciranim na skalo. Bistveno ga je okoli leta 1858 izboljšal William Thomson (lord Kelvin).