1920–1936
voltmeter
industrijska
Italija
bakelitno ohišje
22 cm × 21,5 cm × 12,0 cm
1
4,11 kg
Voltmeter je zasnovan na instrumentu z vrtljivo tuljavico in trajnim magnetom, zato je namenjen merjenju enosmernih napetosti. Ima linearno skalo s 150 delci in tri merilne dosege: 7,5 V, 75 V in 750 V. Največja občutljivost je 20 delcev/V. Karakteristična upornost je 100 Ω/V, tok pri polnem odklonu je zato 10 mA. Naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega ležeča. Ker je mehanski kazalec odmaknjen od skale, je pod njim vgrajeno zrcalo, ki omogoča odčitavanje pravokotno na skalo. S tem se izognemo pogrešku zaradi paralakse.
Povezavo med električnim tokom, magnetnim poljem in silami je prvi zabeležil Danec Hans Christian Oersted leta 1820, ko je opazil, da se igla kompasa odmakne od smeri proti severu, če jo postavimo poleg žice, po kateri teče tok. Izpopolnjena izvedba je ampermeter z vrtljivo tuljavico, skozi katero teče tok in se v magnetnem polju trajnega magneta zavrti (D′Arsonvalov galvanometer). Sodobna različica, ki jo je razvil Edward Weston, uporablja dve spiralni vzmeti, ki vračata kazalec v prvoten položaj.