1920–1936
galvanometer
industrijska
Italija
bakelitno ohišje
16 cm × 16,5 cm × 15 cm
1
1,74 kg
Galvanometer je instrument, ki je namenjen merjenju zelo šibkih (enosmernih) tokov, redko nizkih napetosti. Pogosto pa ga uporabljamo le kot ničelni indikator pri uravnavanju mostičev in kompenzatorjev. Praviloma je zasnovan na instrumentu z vrtljivo tuljavico in trajnim magnetom. Visoko tokovno občutljivost dosežemo predvsem z velikim številom ovojev vrtljive tuljavice in majhne vzmetne konstante. Zato je vrtljiva tuljavica obešena na nitko z zelo majhnim torzijskim momentom. Na njej je nameščeno zrcalce, na katerem se odbija svetlobni žarek iz notranjega vira. Dušenje je elektromagnetno, zato je pomembna upornost tokokroga, v katerega je galvanometer vključen. Skala galvanometra ima –50...0...+50 delcev, največja občutljivost znaša 100 delcev/µA. Naravnavanje ničlišča je z vijakom, lega instrumenta je ležeča.
Povezavo med električnim tokom, magnetnim poljem in silami je prvi zabeležil Danec Hans Christian Oersted leta 1820, ko je opazil, da se igla kompasa odmakne od smeri proti severu, če jo postavimo poleg žice, po kateri teče tok. Izpopolnjena izvedba je ampermeter z vrtljivo tuljavico, skozi katero teče tok in se v magnetnem polju trajnega magneta zavrti (D′Arsonvalov galvanometer). Sodobna različica, ki jo je razvil Edward Weston, uporablja dve spiralni vzmeti, ki vračata kazalec v prvoten položaj.