V elektroniki je multiplekser znan kot naprava, ki izbira med več analognimi ali digitalnimi vhodnimi signali in posreduje izbrani vhod v eno samo izhodno linijo. Nasprotno pa je demultiplekser naprava, ki sprejema en sam vhod in izbira signale izhoda združljivega multifunkcijskega modula, ki je povezan z enim vhodom, in skupno izbirno linijo. Multiplekser se pogosto uporablja s komplementarnim demultiplekserjem na sprejemnem koncu. Elektronski multiplekser lahko obravnavamo kot stikalo z več vhodi in enim izhodom, demultiplekser pa kot stikalo z enim vhodom in več izhodi.

Eksponat multiplekser in demultiplekser se je uporabljal v terminalih sistemov za optično komunikacijo z izhodnim ojačevalnikom. Vezje omogoča sprejem in oddajo optičnih signalov s hitrostjo 10 Gbit/s. Sestavljajo ga kvalitetni in dragi gradniki.

Zgodovina multiplekserjev sega v začetek 20. stoletja, ko so se začele razvijati telekomunikacijske tehnologije. V 1940-ih letih so se začeli razvijati prvi multiplekserji, ki so omogočali združevanje več analognih telefonskih linij v en sam kanal. Ti multiplekserji so temeljili na principu časovnega deljenja, pri čemer je bil čas razdeljen na več enakih intervalov in je bil vsakemu kanalu dodeljen del časa za prenos podatkov. Sčasoma se je razširila uporaba digitalnih komunikacijskih sistemov, kar je zahtevalo tudi razvoj digitalnih multiplekserjev.

Demultiplekserji so se razvijali vzporedno z multiplekserji. Njihova naloga je razdelitev združenega signala nazaj v izvirne posamezne tokove podatkov. Danes se multiplekserji in demultiplekserji še vedno uporabljajo v številnih aplikacijah, kot so telekomunikacijska omrežja, računalniške mreže in digitalna video ter avdio pretakanja.
Vezje je izdelalo podjetje Siemens okoli leta 2000.

Eksponat je prispeval prof. Matjaž Vidmar.