Hermetični kontaktnik ali Reedov rele je kontakt, zataljen v stekleno cevko z zaščitno atmosfero, ki jo sestavlja mešanica plinov dušika in vodika. Cevko se vstavi v notranjost krmilnega navitja. Ko steče skozi navitje enosmerni krmilni tok, njegov magnetni fluks magnetizira obe kontaktni polovici, ki se začneta privlačevati, in kontakt se sklene. V notranjost krmilnega navitja lahko vstavimo največ 4 cevke, v cevkah pa je lahko delovni, mirovni ali izmenični kontakt. Kontaktna peresa hermetičnih kontaktnikov so iz mehkega ali iz trdega magnetnega materiala. Če so kontaktna peresa iz mehkega magnetnega materiala, govorimo o mehkomagnetnem hermetičnem kontaktniku (MHK), če pa so iz trdega magnetnega materiala, pa o trdomagnetnem hermetičnem kontaktniku (THK). Razlika med MHK in THK je v tem, da deluje prvi kot nevtralni, drugi pa kot polarizirani rele. Mirovni kontakt dobimo iz delovnega kontakta tako, da ob stekleni cevki namestimo majhen trajni magnet, zaradi katerega se obe kontaktni polovici v mirovnem stanju releja skleneta. Ko steče skozi krmilno navitje tok primerne jakosti in pravilne smeri, kompenzira magnetno polje trajnega magneta in obe kontaktni polovici se razkleneta. Takšna izvedba mirovnega kontakta pa je dopustna samo v primeru, če v tuljavi ni drugih kontaktov, ki bi prišli pod vpliv trajnega magneta.

Hermetični kontaktniki imajo majhne dimenzije. Premer steklene cevke je 0,5 cm, premer tuljave 2 cm, dolžina obeh pa znaša 5 cm. V primerjavi z navadnimi releji imajo nekatere prednosti, pa tudi nekatere pomanjkljivosti. Prednosti so naslednje: dolga življenjska doba, ni potrebe po občasni kontroli in uravnavanju kontaktov, ni nevarnosti eksplozije ali požara pri delu v prostorih z vnetljivimi plini, zelo majhen stikalni čas (okoli 1 ms), zahtevajo manjšo delovno moč in imajo manjšo kontaktno kapacitivnost. Pomanjkljivosti pa so naslednje: omejitev na največ 4 kontakte, pokvarjenega kontakta ne moremo popraviti, kontakta med obratovanjem ne moremo opazovati.

Vir: Edvard Cilenšek, Telefonija in telegrafija, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1972

Reed stikala izdelujejo od leta 1930. Nekaj milijonov reed relejev je bilo uporabljenih od leta 1930 do 1960 za spominske funkcije v elektromehanskih telefonskih centralah sistema Bell. Reed releji se zaradi številnih prednosti še vedno uporabljajo zunaj telefonske industrije, na primer za avtomatsko testno opremo in elektronske instrumente. Reed releji so prav tako našli številne aplikacije v RF in mikrovalovnih preklopnih aplikacijah. Uporabljajo se tudi v aplikacijah, ki izkoriščajo njihov izjemno nizek tok uhajanja (v velikostnem redu femtoamperov), kot so fotopomnoževalni detektorji in druga vezja za upravljanje z izjemno nizkim tokom. Reed stikala je mogoče izdelati tudi tako, da prenesejo več kilovoltov in se še vedno uporabljajo kot visokonapetostni releji namesto dražjih žveplovih heksafluoridnih ali vakuumskih relejev.

https://en.wikipedia.org/wiki/Reed_relay