Telefonski aparat je naprava, ki omogoča telefonskemu naročniku oddajo lastnega in sprejem tujega govora. Osnovna elementa telefonskega aparata sta sprejemnik (slušalka) in oddajnik (mikrofon). Mikrofon, napajan preko linije, proizvaja električno nihanje, ki nastane, ko membrana v mikrofonu zaradi prožnosti zaniha – oglena zrnca se bolj ali manj stisnejo, spoj je boljši ali slabši, zato je tudi električni tok šibkejši ali močnejši − tok se spreminja ustrezno govoru govorečega. Takšen tok se prenaša po telefonski liniji do lokalne centrale, nato do drugega telefona, kjer se prenese preko tuljave na sprejemnik. Nihajoči tok v tuljavi proizvede premikanje membrane sprejemnika, kar poustvari originalne zvočne valove iz oddajnika.

Telefonske aparate delimo po načinu vzpostavljanja zveze v ročne in avtomatske. Pričujoči eksponat je ročni telefonski aparat. Ročni telefonski aparat nima številčnika. Zvezo z drugim naročnikom posreduje telefonist.

Izum telefona pripisujemo Alexandru Grahamu Bellu. Izum je bil prijavljen 10. marca 1876. Telegrafske družbe sprva pomena izuma niso razumele in ga niso želele odkupiti. Maja 1877 Bell doživi veliko moralno priznanje. Charles Williams, eden od vodilnih proizvajalcev telegrafov in drugih električnih naprav, ga je zaprosil, naj mu zgradi petdeset kilometrov dolgo telefonsko linijo med tovarno in počitniško hišo. Tako je nastala prva stalna telefonska linija na svetu, ki je potrdila uspeh Bellovega telefona. Z njo se je začel zelo hiter razvoj omrežja. Na ljubljanski višji realki so že leta 1877 kupili prvi aparat. 1880 pa je Ljubljana dobila prvo telefonsko linijo, ki je bila popolnoma zasebna. Napeljati jo je dal ljubljanski zvonar Albert Samassa od svoje vile na grajskem hribu ob današnjem predoru, do delavnice, ki jo je imel v Karlovški ulici na Prulah. Linija je bila dolga 140 metrov.

Eksponat je za muzej pridobil prof. Beno Pehani.