Informacijsko komunikacijske tehnologije

Muzejski predmet

ROČNA TELEFONSKA CENTRALA

Čas uporabe:

1900–1930

Splošno ime:

telefonska centrala

Tehnika izdelave:

industrijska

Izvor, poreklo:

Sovjetska zveza

Snov:

les, kovina

Mere predmeta:
19 cm × 11 cm × 24 cm
Število enot:

1

Teža:

4,4 kg

Opis gradiva:

Eksponat predstavlja pretikalnik ročne telefonske centrale. Na čelni strani zgornjega dela so montirane zaklopnice za 12 naročnikov, pod njimi pa so njihove zatičnice. Pretikalnik ima štiri vrvične pare, kar omogoča istočasno pogovor osmim naročnikom. Ko pozivajoči naročnik dvigne slušalko, sklene svojo naročniško zanko, njegov mikrofon dobi napajalni tok iz baterije, ki je nameščena v telefonski centrali. Telefonist vtakne odzivni zatič prostega vrvičnega para v zatičnico pozivajočega naročnika. Telefonist vpraša pozivajočega naročnika za številko pozvanega naročnika. Potem vtakne pozivni zatič istega vrvičnega para v zatičnico pozvanega naročnika. Zvonec v telefonskem aparatu pozvanega naročnika zazvoni. Telefonist se s preklopom kolebnega stikala izklopi iz zveze. Prižig kontrolnih žarnic je za telefonista znak, da je pogovor končan. Vzpostavljeno zvezo sprosti, tako da iztakne oba zatiča.

https://www.staritelefoni.si/telefon/o-telefonskih-centralah

Zgodovina gradiva:

Leta 1878 so v mestu New Haven zgradili prvo telefonsko centralo, v kateri so zvezo ročno vzpostavljali telefonisti. Imela je 21 naročnikov. Že leto zatem so zgradili veliko večje ročne telefonske centrale. Centrala v New Yorku je imela 4000 priključkov.

Skoraj hkrati s prvimi telefonskimi centralami so zgradili tudi dve slovenski centrali. Leta 1886 je poštna in telegrafska direkcija v Trstu objavila razpis za gradnjo telefonske centrale v Ljubljani. Načrt je naredila družba Siemens & Halske, vendar je projekt tisto leto propadel, ker se je nanj prijavilo le 60 interesentov. Nekaj let kasneje je projekt uspel in enajst let kasneje, točneje 16. oktobra 1897, je Ljubljana dobila prvo ročno telefonsko centralo, na katero je bilo priključenih 89 naročnikov in ena javna govorilnica. Dva meseca kasneje so za promet odprli še centralo v Mariboru. Nanjo je bilo priključenih 19 naročnikov in ena javna govorilnica. Obe centrali sta bili vključeni v medkrajevno telefonsko zvezo Dunaj – Gradec – Maribor – Ljubljana – Trst, v skupni dolžini 505 km, kar je bil tedaj najdaljši telefonski vod v Evropi. Leta 1901 je bilo v Ljubljani 192 naročnikov, v Mariboru pa 68.

Eksponat je za muzej pridobil prof. Beno Pehani.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Telefon

Raziskujte naprej