Eksponat je visokofrekvenčni ojačevalnik s povratno vezavo za dolge (LW) in srednje (MW) valove (250–27000 m), ki so ga izdelovali pred uradno uvedbo radia 29. oktobra 1923 v Nemčiji. Naprava se lahko uporablja tudi za radijski sprejem. Vezje (tuljava in vrtljivi kondenzator) za nastavitev frekvenc je nameščeno v anodnem vezju prve cevi. Celotno frekvenčno območje je možno pokriti z osmimi zamenljivimi tuljavami, ki so v posebnih škatlah. Za visokofrekvenčno ojačenje in demodulacijo zvoka se uporabljajo tri elektronke, ena pa za prvo nizkofrekvenčno ojačenje. Verjetno so obstajale naprave z različnimi konfiguracijami elektronk. V tem eksponatu so elektronke vakuumske triode z oznako RE38. Elektronke so nameščene pod dvema zaščitnima pokrovčkoma na vrhu naprave.

Naprava je omogočala priklop zunanjega medfrekvenčnega ojačevalnika E.V.Z. 1300, kar je zlasti izboljšalo doseg in zmanjšalo motnje. Predvideva se, da medfrekvenčni ojačevalnik ni vzpostavil superheterodinskega delovanja. Naprava je brez zvočnika, omogoča priklop zunanje telefonske slušalke ali ojačevalnika. Za katodno ogrevanje elektronk je potrebna napetost 8 V, anodna napetost je bila verjetno zaradi še slabe kvalitete elektronk 50 V. Fino nastavitev frekvence je bilo možno doseči z vrtljivim kondenzatorjem s krožno lestvico (0–180 stopinj). Za sprejem radijskih valov je bila potrebna zančna ali žična antena.

https://www.welt-der-alten-radios.de/ausstellung-roehrenradios-1-513.html

Eksponat je bil izdelan leta 1922 pred uradno uvedbo radia 29. oktobra 1923 v Nemčiji. Na UL FE je napravo prinesel prof. Mario Osana. Tehnične osnove radia je razvil in patentiral konec 19. stoletja Nikola Tesla. Na žalost so bile njegove dokumentacije in vse naprave uničene v požaru leta 1895. Leta 1943, po njegovi smrti, je Vrhovno patentno sodišče ZDA popravilo krivico in priznalo, da je Tesla pravi izumitelj radia. Škotski fizik James Clerk Maxwell je leta 1864 predvidel obstoj elektromagnetnih valov, ki potujejo s svetlobno hitrostjo. Heinrich Rudolf Hertz je leta 1888 s poskusi potrdil Maxwellovo teorijo. Guglielmo Marconi je odkritje uporabil za komunikacije. Leta 1896 je v Združenem kraljestvu pošiljal in sprejemal radijski signal na razdalji 70 km. Marconi se je ukvarjal predvsem s prenosom telegrafskega signala (Morsejeva abeceda), saj prvi oddajniki z iskriščem niso bili primerni za prenos zvoka. Na začetku 20. stoletja je Reginald Aubery Fessenden razvil amplitudno modulacijo, ki je omogočila prenos zvoka po radijskih signalih. Za ta namen je potreboval generator sinusnega signala, ki ga je izdelal Ernst Alexanderson. Leta 1906 je prenašal glasbo, ki jo je poslušalo več telegrafskih operaterjev. Ta prenos velja za prvi pravi radijski prenos v zgodovini.

Po prvi svetovni vojni je postal dostopen preprost detektorski sprejemnik, sestavljen iz antene, tuljave za uglasitev na želeno frekvenco, polprevodniškega kristala za diodno demodulacijo ter slušalk za poslušanje. Gre za »enouporabniško« napravo, saj jo brez ojačevalnika na slušalke lahko naenkrat posluša le en človek. Do leta 1921 je oddajalo radijski signal že 8 postaj, do 1925 pa že preko 600. V Sloveniji je začel oddajati Radio Ljubljana leta 1928. Z izumi tranzistorja in integriranih vezij je tehnologija oddajanja in sprejemanja močno napredovala.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Radio