Izviren način za prenos besedila z ene točke na drugo je Hellschreiber, ki ga je izumil Rudolf Hell leta 1929 v Kielu v Nemčiji. Na trg je prišel l. 1934. Eksponat je bil narejen l. 1943. Oddajnik daljnopisnika (teleprinterja) predstavlja kovinski valj, na katerem pripada vsakemu oddajnemu tiskarskemu znaku segment z ustrezno izoblikovanimi izolacijskimi presledki. S pomočjo teh se je med enim obratom valja za vsak znak oddal ustrezno moduliran tok. Besedilni znaki so sestavljeni iz matrike 7 x 14, pošiljajo pa se zaporedno z ustreznim zvočnim signalom. Sprejemnik teleprinterja tvori tiskarsko vreteno z dvojnim navitjem, na katero sprejemni rele pritiska papirni trak. Med sprejemanjem vsakega znaka mora napraviti vreteno sedem obratov. Gre za preprost a robusten sistem, ki omogoča hitrost 150 znakov na minuto. Hell je reševal tudi težave zaradi napak na enostaven vizualni način. Vreteno je dvakrat natisnilo besedilo na papirni trak. Če sta bili hitrosti vrtenja oddajnika in sprejemnika enaki, sta se na traku izpisovali obe vrstici vzporedno. Če sta se hitrosti razlikovali, sta vrstici bežali izven papirnatega traku, ampak ker sta bili dve, je tekst vseeno ostal lažje berljiv. Način pa je tudi omogočil enostavno sinhronizacijo hitrosti. Le ta se je morala tako spremeniti, da obe vrstici nista bežali iz traku. Na ta način se je sprejemal berljivi tekst tudi v pogojih, ko pošiljatelj in prejemnik nista bila popolnoma sinhronizirana. Hellschreiber je torej omogočal komunikacijo tudi v slabih pogojih po radiu ali stacionarni liniji. Radijski sprejemnik in oddajnik je bil vgrajen in se nahaja nad tipkovnico na desni strani.
Hellschreiber je prišel na trg leta 1934 in zaradi svoje hitrosti in zanesljivosti postal priljubljen pri tiskovnih agencijah ter zelo primeren za diplomatske in vojaške komunikacije. Nemški Wehrmacht, Luftwaffe in Kriegsmarine so sistem uporabljali od leta 1935 do 1945.
Čeprav je zaradi uvedbe teleksa in faksa ta naprava zastarela, je pa še dolgo ostala priljubljena med radioamaterji. Na spletnih straneh Franka Dörenberga je podrobna Hellschreiberjeva stran. Frank je sestavil podroben zgodovinski in tehnični opis Hellschreiberja. Animacije nazorno prikazujejo, kako deluje stroj.

https://www.nonstopsystems.com/radio/pdf-hell/hell-pa0cx-e.pdf
https://www.nonstopsystems.com/radio/hellschreiber.htm
https://rijmenants.blogspot.com/2008/12/siemens-hell-feldfernschreiber.html

Uradno imajo pisna sporočila večjo težo kakor telefonska, ker je tehnika takšna, da je njihova avtentičnost lažje dokazljiva. Eksponat lahko štejemo med prve primerke, ki omogočajo učinkovit prenos pisnih sporočil. Hellschreiber je izumil Rudolf Hell leta 1929 v Kielu v Nemčiji. Na trg je prišel l. 1934. Eksponat je bil narejen l. 1943. V nadaljevanju je v letih 1950–95 na svetu obstajalo posebno teleprintersko od telefonskega omrežja ločeno tako imenovano TELEX (TX) omrežje. Obratovalo je s hitrostjo 50 bit/s oziroma 10 znakov/s. Leta 1985, ko je bilo na svetu 4 milijarde ljudi in 508 milijonov telefonskih priključkov, je bilo TX priključkov okoli 0,5 milijona. Njihovo število je tedaj še vedno raslo, čeprav so leta 1978 pričeli teleprinterje izpodrivati faksimilni (FAX) terminali. Njihova prednost je, da za obratovanje ne potrebujejo posebnega priključka, ker delujejo kar preko telefonskega voda oziroma zveze. Petnajst let kasneje pa o omrežju TELEX že ni več ne duha ne sluha.

Danes je pošiljanje pisnih sporočil povezano z uporabo osebnih računalnikov. Opravlja se preko telefonskega priključka in zveze s pomočjo samostojnega ali večfunkcijskega računalniškega faksimilnega terminala, predvsem pa preko internetne povezave s storitvijo, ki se ji reče elektronska pošta.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Teleprinter