Telefonski koordinatni (crossbar) stikalnik (KS) je elektromehanska naprava za preklapljanje telefonskih klicev. Je zbirka stikal, razporejenih v matrično konfiguracijo. Sestavlja ga deset vertikal in pet horizontal, ki so podaljšane kotve elektromagnetov. Vsaka vertikala ima en elektromagnet in dva položaja: mirovnega v mirovnem položaju elektromagneta in delovnega, kadar je ta pritegnjen. Vsaka horizontala ima dva elektromagneta in tri položaje: mirovnega, v katerem je, ko ni pritegnjen noben elektromagnet, in dva delovna, če pritegne eden ali drugi od obeh elektromagnetov. Na vsakem križišču vertikale s horizontalo je na obeh straneh horizontale nameščen po en kontaktni slog s po tremi dvojnimi srebrnimi kontakti. Razen tega ima horizontala na tem mestu na svoji spodnji strani elastično vpeto jekleno iglo. Najprej pritegne eden od elektromagnetov horizontale, ustrezno nagne horizontalo in premakne iglo pred spodnji ali zgornji kontaktni slog. Nato pritegne še elektromagnet vertikale. Nagib vertikale porine iglo ob kontaktni slog, v katerem se kontakti pritisnejo ob posrebrene kontaktne letve in sklenejo kontakt. Kontaktnih letev je toliko, kolikor je kontaktov v kontaktnem slogu in predstavljajo vhode stikalnika. Ker se kontakti sklenejo na križišču vertikale in horizontale, imenujemo koordinatni stikalnik s tujko crossbar stikalnik.

Kontakti koordinatnega stikalnika predstavljajo njegove izhode. Če ima koordinatni stikalnik 5 horizontal in 10 vertikal, odpade na vsako vertikalo 10 kontaktnih slogov, tj. izhodov, po dva za vsako horizontalo. Število vseh izhodov stikalnika je enako 100. Horizontalne palice so aktivne le pri markiranju izhoda, zvezo pa držijo vertikalne palice. Izbiralne impulze kličočega sprejme centralni krmilni sistem, ki poišče in postavi nato zvezo skozi stikalno polje koordinatnega stikalnika. Pri koordinatnem stikalniku sta problematična njihov veliki stikalni čas (okrog 100 ms), ker se je lahko istočasno postavila skozi centralo ena zveza, in pa občutljivost njihovih kontaktov na prah.

Vir: Edvard Cilenšek, Telefonija in telegrafija, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1972

Prva zasnova koordinatnega stikala je bil koordinatni izbirnik družbe Bell Western Electric iz leta 1915. Švedska vladna agencija Televerket je izdelala lastno zasnovo in model A204 uporabljala od leta 1926 do digitalizacije v osemdesetih letih 20. stoletja. Centrale z oznako 1XB korporacije AT&T so se začele uporabljati leta 1938. Do petdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Združenih državah nameščenih več milijonov central 1XB. Leta 1950 je švedsko podjetje Ericsson razvilo lastni različici sistemov 1XB in A204 za mednarodni trg. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je prodaja koordinatnih stikal podjetja presegla prodajo njihovega vrtljivega sistema s 500 stikali. Koordinatno preklapljanje se je hitro razširilo po preostalem svetu in nadomestilo večino prejšnjih modelov, kot sta Strowger in Panel sistemi. V Združenem kraljestvu je podjetje Plessey izdelalo vrsto koordinatnih central TXK, vendar se je njihova razširjena uvedba britanske pošte začela pozneje kot v drugih državah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo izdelanih največ koordinatnih stikal družbe Bell z oznako System Type B. Večina je bila 200-točkovnih stikal z dvajsetimi vertikalami in desetimi stopnjami treh žic. V sedemdesetih letih so se pojavile še podobne centrale Bell System Type C.
V Sloveniji so se koordinatni stikalniki v telefonskih centralah uporabljali v obdobju 1960 do 1980.