Selenski usmerniki so izdelani iz nizov aluminijastih ali jeklenih plošč, prevlečenih s približno 1 μm bizmuta ali niklja. Veliko debelejša plast selena (50 do 60 μm) je nanešena na vrh tanke kovinske prevleke. Selen se nato z žarjenjem pretvori v polikristalno obliko. Kadmijev selenid nastane z reakcijo selena z zlitino kositra in kadmija, heterospoj CdSe-Se pa je aktivni usmerniški spoj. Kovinski kvadrati ali diski služijo tudi kot hladilniki, poleg tega pa zagotavljajo mesto za namestitev selenskih diskov. Plošče je mogoče zlagati neomejeno dolgo, da prenesejo višje napetosti. Skladi številnih diskov iz selena so bili uporabljeni kot visokonapetostni usmerniki v televizijskih sprejemnikih in fotokopirnih strojih.
https://en.wikipedia.org/wiki/Selenium_rectifier
Eksponat je del usmernika za 350 V iz radijske postaje, ki jo je uporabljala Elektro Primorska (takrat Elektro Gorica). Za polnovalni usmernik sta potrebni dve taki enoti, ki skupaj tvorita mostično vezavo. Posamezni usmerniški element ima prebojno napetost med 20 in 35 V, zato je za doseganje višjih prebojnih napetosti potrebno zaporedno vezati ustrezno število elementov. V prevodni smeri imajo selenski usmerniki velik napetostni padec (okrog 1,2 V), zato so posamezne celice izdelane na kovinskih ploščah za odvajanje toplote.
Na sliki sta dva diodna stolpa, sestavljena iz 11 ploščic, za doseganje 350 V zaporne napetosti.

Polprevodniški ventili so se začeli uporabljati po letu 1930, najprej baker-oksidulni in selenski, v 50 letih pa še germanijevi in silicijevi, ki sedaj prevladujejo.
Selenski usmernik so izumili leta 1933. Uporabljali so jih v napajalnikih elektronskih naprav in v visokotokovnih aplikacijah za polnjenje baterij.
Radijska postaja s selenskim usmernikom na sliki je bila izdelana leta 1973. Napajana je bila z 12 V akumulatorjem v vozilu. Postajo Storno je uporabljala Elektro Primorska (takrat Elektro Gorica).