Vidikon je televizijska snemalna cev, v kateri deluje tarča na principu fotoprevodnega polprevodnika. Tarča je sestavljena iz steklene podlage, na katero je naparjena tanka, polprozorna plast kovine, ki rabi kot signalna elektroda. Nanjo je naparjena tanka fotouporovna plast, npr. iz kristalitov antimonovega trisulfida (Sb₂S₃), ali CdS, CdSe, za dolgo infrardečo svetlobo pa PbS itd., ki z osvetlitvijo spremeni prevodnost. Enako kot pri ortikonu, žarek “prepleska” to polprevodno plast z negativnim nabojem. Pri tem pravzaprav žarek polni elementarne kondenzatorje, ki jih tvorijo elementi polprevodniške plasti s skupno signalno elektrodo po tokokrogu: katoda, žarek, plast, baterija, katoda. Neosvetljena polprevodna plast je razmeroma dober izolator s specifično upornostjo cca. 10¹² Ωcm. Zato si lahko predstavljamo tarčo kot paralelno vezavo mnogih kondenzatorjev z izgubnimi upornostmi, katerih upornost se spreminja z osvetlitvijo. Z osvetlitvijo tarče se začnejo posamezni kondenzatorji hitreje prazniti skladno z osvetlitvijo. Praznitev, ki poteka v notranjosti tarče, traja 1/25 s. Ko izpraznilni žarek ponovno udari na opazovani element, odloži površinici manjkajoči naboj. Ta naboj pa mora priteči iz baterije čez upor, na katerem se pojavi odgovarjajoči padec napetosti kot izhodni signal.

Vidikoni so zelo majhni in pripravni, imajo čela premerov komaj 13 do 38 mm, ter dolžine 110 do 160 mm. Kljub temu je njihova ločljivost odlična, saj znaša v sredini tarče od 40 do 50 parov linij na mm. Pri koristni površini tarče npr. 12 × 15 mm² pomeni taka ločljivost 480 do 600 parov vodoravnih linij na sliko. Vidikoni, namenjeni industriji, so bili manj občutljivi, toda bolj ločljivi. Na izbiro je bilo veliko vidikonov za razne specialne naloge.
Za naravnavanje žarka v osno smer se lahko uporabi par tuljav na vratu cevi, pripravnejša rešitev pa je z dvema permanentnima magnetoma v obliki dveh feritnih obročkov. Za odklanjanje žarka sta uporabljeni odklonski tuljavi.

Čeprav je vidikon zelo občutljiva snemalna cev in ima dobro ločljivost, sta mu dve lastnosti preprečevali javno televizijsko uporabo. Pri slabi osvetlitvi ima veliko vztrajnost, znatni temni tok, ki ni po vsej površini enak, pa povzroča neenakomernost slike.

Vir: Dušan Lasič, Nelinearni elementi elektronike, Ljubljana 1971, str.: 245–246

Vidikon so v petdesetih letih 20. stoletja pri RCA razvili P. K. Weimer, S. V. Forgue in R. R. Goodrich kot preprosto alternativo strukturno in električno zapletenemu slikovnemu ortikonu. V poznih sedemdesetih letih do zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja so uporabljali vidikone, opremljene z možnostjo daljinskega zaznavanja, v skoraj vseh vesoljskih sondah brez posadke. Vidikoni so bili uporabljeni kot del slikovnega sistema tudi na krovu prvih treh satelitov Landsat za slikanje zemlje, izstreljenih leta 1972.

Vidikoni so bili priljubljeni do osemdesetih let 20. stoletja, potem pa so jih nadomestili polprevodniški slikovni senzorji.

https://en.wikipedia.org/wiki/Video_camera_tube