Koaksialni kabel je vrsta električnega kabla, ki prevaja električni signal z uporabo notranjega prevodnika (običajno iz trdne bakrene žice), ki je obdan z izolacijsko plastjo (trdna plastika, penasta plastika ali zrak z distančniki), tej pa sledi ščit iz ene do štirih plasti tkane kovinske pletenice in kovinskega traku. Kabel je zaščiten z zunanjim izolacijskim plaščem. Običajno je zunanja stran oklopa pri ozemljitvenem potencialu, signalna napetost pa je priključena na sredinski vodnik. Koaksialni kabel je vrsta prenosnega voda, ki se uporablja za prenos visokofrekvenčnih električnih signalov z majhnimi izgubami. Uporablja se kot prenosni vod za radiofrekvenčne signale. Tipične aplikacije vključujejo napajalne linije, ki povezujejo radijske oddajnike in sprejemnike z njihovimi antenami, povezave z računalniškimi omrežji (npr. Ethernet), digitalni zvok (S/PDIF) in distribucijo signalov kabelske televizije. Ena od prednosti koaksialnega prenosa pred drugimi vrstami je v dobri zaščiti signala pred zunanjimi elektromagnetnimi motnjami. V idealnem koaksialnem kablu elektromagnetno polje, ki prenaša signal, obstaja samo v prostoru med notranjim in zunanjim vodnikom. To tudi omogoča namestitev kablov poleg kovinskih predmetov (žlebovi, …) brez izgub moči, ki nastanejo pri drugih vrstah prenosnih vodov. Zaradi te lastnosti je koaksialni kabel dobra izbira tako za prenašanje šibkih signalov, ki ne prenesejo motenj iz okolja, kot za močnejše električne signale, ki jim ne smemo dovoliti, da sevajo v sosednje strukture ali vezja.
https://en.wikipedia.org/wiki/Coaxial_cable
https://www.techtarget.com/searchnetworking/definition/coaxial-cable-illustrated
Eksponat je poštarski kabel, ki vsebuje 2 koaksialna kabla. En kabel pa je omogočal prenos do 140 Mbit/s.

Leta 1858 je bil koaksialni kabel uporabljen v prvem čezatlantskem kablu. Leta 1980 je koaksialni kabel v Angliji patentiral Oliver Heaviside, leta 1884 pa Siemens & Halske v Nemčiji. Iz leta 1936 je znan prvi prenos televizijskih slik po koaksialnem kablu s poletnih olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu v Leipzig. Koaksialni vod se je zlasti uveljavil po letu 1940 in je v kasnejših letih omogočil prenos z bitno hitrostjo do nekaj 100 Mb/s. Leta 1956 je bil položen prvi čezatlantski telefonski koaksialni kabel. Leta 1962 so položili 960 km koaksialnega kabla Sydney-Melbourne, ki je omogočil 3 × 1260 hkratnih telefonskih povezav in hkraten medmestni televizijski prenos.
Zaradi naglega razvoja optičnega vlakna, ki je obetal neprimerno širše spektre, nižje slabljenje in - kar je najpomembneje - tudi nižjo ceno, se danes koaksialni kabel manj uporablja.
https://en.wikipedia.org/wiki/Coaxial_cable
Eksponat je vključil v muzej verjetno prof. Beno Pehani.