1961–1975
radiodetektor
unikat
Jugoslavija, Slovenija
pleksi ohišje
1
1,59 kg
Detektor je preprost radijski sprejemnik, ki vsebuje nihajni krog, ki se ga uglašuje z vrtilnim kondenzatorjem. Signal se demodulira na spoju kovina-polprevodnik. Spoj ustvari mehanski kontakt med vzmetno žico in kristalom. Pred uporabo je treba poiskati področje na kristalu, ki je izraziti vir nelinearnosti. Sprejemnik ne potrebuje dodatnega vira energije, uporablja neojačeno moč radijskih valov, zato ga je treba poslušati s slušalkami.
Kristalni radijski detektor sta okoli leta 1906 izumila Henry HC Dunwoody in Greenleaf Whittier Pickard. Temelji na odkritju "asimetrične prevodnosti" kristalov. Vsak radijski sprejemnik vedno potrebuje najmanj en nelinearen gradnik, to je detektor. Usmerniški pojav v kristalih je prvi odkril nemški fizik Ferdinand Braun leta 1874. Indijski znanstvenik Jagadish Chandra Bose je prvi izdelal točkovno diodo s kristalom svinčevega sulfida (PbS oziroma svinčeva ruda galenit) kot detektor radijskih valov leta 1894. Kristal PbS ima ozek prepovedan energijski pas komaj 0,37 eV, kar omogoča nelinearne pojave že pri zelo nizkih napetostih. Preprosti in ceneni radijski sprejemniki, kristalni detektorji z galenitom so omogočili razvoj radiodifuzije po letu 1920.