1950–1968
močnostna elektronka
industrijska
Nizozemska
steklo, kovina
1
3,9 kg
Pentoda ima poleg katode in anode še tri mrežice. Prvi dve služita enakemu namenu kot pri tetrodi, tretja mrežica, ki mora biti na negativnem potencialu glede na anodo, pa preprečuje elektronom, ki se odbijejo od anode, vpliv na drugo mrežico. Pentoda ima veliko ojačenje in deluje lahko na visokih frekvencah.
Termična katoda pentode P B 3/1000 je iz toriranega volframa, neposredno ogrevana z napetostjo 12 V pri toku 7,5 A. Pri anodnem toku 300 mA znaša ojačevalni faktor elektronke približno 4 in strmina karakteristike 6,5 mA/V. Največje ojačenje doseže pri moči 600 W, deluje lahko do moči 1200 W.
Pentodo kot ojačevalno vakuumsko elektronko, ki ima poleg katode in anode še tri mrežice, sta izumila Gilles Holst in Bernhard D.H. Tellegen leta 1926. Pentode so množično proizvajali in uporabljali v elektronskih napravah do šestdesetih oz. sedemdesetih let 20. stoletja. Po tem obdobju so elektronke postopoma nadomeščali tranzistorji.