Dvojna nosilna izolatorska veriga je sestavljena iz steklenih kapastih izolatorjev U 160 PS s pretržno silo 160 kN. Izolatorji so proizvod tovarne izolatorjev Aranđelovac iz Srbije, steklene kape pa uvožene in proizvedene v tovarni izolatorjev Lvov iz Ukrajine. Veriga je zaradi pomanjkanja razstavnega prostora skrajšana na 2 × 3 člene. Dejansko je veriga sestavljena iz 2 × 17 členov steklenih izolatorjev U 160 PS za normalno mehansko ojačeno verigo oz. 2 × 19 členov steklenih izolatorjev U 160 PS za mehansko in električno ojačeno verigo (dolžina približno 4,5 m). Spodnji zaščitni rogljiči so iz istega razloga zmanjšani za približno 30 cm. Distančniki, ki povezujejo vodnika ena faze v snopu, se montirajo približno na vsakih 50 m. Razdalja med faznimi vodniki daljnovoda je približno 11 m.

Tehnični podatki:

DV 400 kV MARIBOR KRŠKO

Vodniki 490/65 Al/Fe - dva vodnika v snopu

Konstrukcija vrvi:

Začetek obratovanja napetostnega nivoja 400 kV v nekdanji Jugoslaviji nasploh datira v julij 1970, ko je bil vključen DV 400 kV Beograd VIII-HE Ðerdap s stikališčem 400 kV v RTP Beograd VIII in v HE Ðerdap. To so bili sploh prvi prenosni objekti napetostnega nivoja 400 kV v nekdanji Jugoslaviji, ki so jim pospešeno sledili v obdobju 1974−1980 številni drugi na področju vseh takratnih republik in avtonomnih pokrajin iz okvira 400 kV prenosnega omrežja Nikola Tesla Jugoslavije.

Malo je znano, pa vendar ostaja pomembno dejstvo, da je profesor Milan Vidmar že leta 1961 podal svojo razvojno vizijo gradnje prenosnega omrežja napetostnega nivoja 400 kV na takratnem celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Iz njegove vizije je vidno, da naj bi takratni jugoslovanski prenosni sistem 400 kV povezoval vse republike in avtonomni pokrajini nekdanje Jugoslavije. Ta shema je bila prikazana prvič leta 1961 v zadnji Vidmarjevi knjigi, ki so ji že botrovale raziskave takratnega Vidmarjevega asistenta prof. dr. Marjana Plaperja. Ta ideja je bila kasneje tudi v celoti realizirana s številnimi dodatnimi daljnovodi in RTP-ji skozi znani projekt gradnje prenosnega omrežja 400 kV Nikola Tesla Jugoslavije. Ta projekt, organizacijsko izveden preko takratnega združenega jugoslovanskega elektrogospodarstva JUGEL Beograd, je bil s tehniškega stališča potrjen na 20. posvetovanju JUKO CIGRE oktobra 1970 v Dubrovniku. Obseg s koncepcijsko zasnovo prenosnega omrežja 400 kV je bil potrjen s sklepom ZIS in zakonom o ratifikaciji sporazuma o garanciji med SFRJ in Mednarodno banko, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ 23. novembra 1972 z objavo v Uradnem listu SFRJ št. 63/72. Sledila je vrsta odločitev samoupravnih organov skupnosti jugoslovanskega elektrogospodarstva JUGEL-a in elektrogospodarskih proizvodnih in prenosnih podjetij iz takratne celotne Jugoslavije. Med temi so tvorno sodelovale proizvodno prenosna podjetja tedanjega časa iz Slovenije SEL, SENG in DEM kot enakopravni investitorji pri tem pomembnem projektu. Prva faza gradnje osnovnega prenosnega omrežja 400 kV Nikola Tesla, poimenovana leta 1976 po velikem izumitelju s področja elektrotehnike Nikoli Tesli, je sestavljalo 2994 km daljnovodov 400 kV in 12 transformatorskih postaj 400/220 kV oziroma 400/110 kV ter 6 razdelilnih postaj napetostnega nivoja 220 kV, ki so bile vse zgrajene za napetost 400 kV. Ob tem naj omenimo, da je v začetku celotni projekt imel oznako nazivne napetosti 380 kV. Kasneje se je skladno z mednarodno standardizacijo uvedla nazivna napetost 400 kV. Od takrat naprej se vsi projekti tega napetostnega nivoja vodijo z oznako nazivne napetosti 400 kV. Skupna inštalirana moč transformacije prve faze gradnje je bila 7700 MVA.

V okviru JUGEL-a je bilo v letih 1972 in 1973 ob sodelovanju enajstih investitorjev prenosnih in proizvodno-prenosnih podjetij Jugoslavije (med temi so sodelovale tudi že imenovana proizvodno prenosna podjetja iz Slovenije SEL, SENG in DEM) izdelanih 13 tenderjev za razpis in nabavo 400, 220 in 110 kV opreme. Celotni razpisani paket električne opreme je bil v tistem času eden največjih tudi v svetovnem merilu. Javna mednarodna licitacija in odpiranje prispelih ponudb je bila spomladi 1973, podpis pogodb pa v začetku leta 1974. Po podrobnem analiziranju prispelih ponudb je dobava večjega dela visokonapetostne opreme 400, 220 in 110 kV bila oddana domačim proizvajalcem, ki so takrat nastopali v okviru skupnega jugoslovanskega konzorcija podjetij Energoinvest Sarajevo, Rade Končar Zagreb in Minel Beograd. Dobava daljnovodnih jeklenih konstrukcij je bila v večjem delu zaupana Energoinvestu Sarajevo (manjši del je dobil tudi Dalekovod Zagreb), zaščitne naprave Iskra, Ljubljana, daljnovodne vrvi pa skoraj v celoti za Slovenijo Impol iz Slovenske Bistrice, delno pa so bile dobavljene iz uvoza (Italija, Španija). Dobavo spojne opreme in obesnega materiala je prevzel Dalekovod Zagreb, ki je tudi izvedel vsa gradbena in montažna dela daljnovodov v Sloveniji in na Hrvaškem. Dobavo 11 energetskih transformatorjev 400/110 kV moči 300 MVA je prevzela tovarna Rade Končar Zagreb, dobavo ostalih 11 avtotransformatorjev 400/220 kV moči 400 MVA in dveh specialnih regulacijskih transformatorjev pod obremenitvijo 400 ± 12×1,25%/115/31,5 kV moči 300 MVA (oba za RTP 400/110 kV Maribor-Dogoše) pa je prevzela italijanska firma Italtrafo iz Milana.

Temeljne opredelitve o uvedbi napetostnega nivoja 400 kV v Sloveniji je dala študija EIMV Ljubljana iz 1971: "Plaper, M. s sodelavci. Pogledi na bodoči razvoj omrežij najvišjih napetosti v Sloveniji". Ta študija je argumentirano postavila razvojno koncepcijo napetostnega nivoja 400 kV in opredelila potek prenosnih 400 kV vodov v Sloveniji v okviru I. in II. faze gradnje v letih od 1974 do 1980. Realizacija prve faze gradnje tega programa je bila praktično v celoti izvedena v načrtovanem obsegu, medtem ko se je realizacija II. faze gradnje zaradi številnih organizacijskih, političnih, finančnih in drugih težav (zlasti okoljevarstvenih zahtev) močno zamaknila. Tako se je na primer gradnja DV 2×400 kV Krško–Beričevo realizirana šele v obdobju 2011–2013.

V Sloveniji je bilo v prvi fazi zgrajenih 287,2 km enosistemskih daljnovodov in 36,3 km dvosistemskih daljnovodov napetostnega nivoja 400 kV in tri razdelilne transformatorske postaje RTP 400/ 110 kV Maribor v Dogošah (1974−1976), RTP 400/220/110 kV Ljubljana v Beričevem (1974−1977) in RTP 400/220/110 kV Divača (1975−1977). V nadaljevanju je še sledila gradnja DV 400 kV Divača-Redipuglia (1979), RP 400 kV Podlog (1981), RTP 400/220 kV Podlog (1986), RTP 400/110 kV Okroglo pri Kranju (1985), DV 2 × 400 kV Beričevo–Okroglo pri Kranju (1985), DV 2×400 kV Maribor-Kainachtal (1991), RTP 400/110 kV Krško (2002), vgradnja transformatorja 400/110 kV moči 300 MVA v Divači (2004), vgradnja prečnega transformatorja 400 kV moči 1200 MVA v Divači (2010).

Eksponat je prispeval ELES, ELEKTRO-SLOVENIJA, d.o.o.

Za donacijo je zaslužen prof. dr. Franc Jakl (ELES – FERI Maribor).