Enosmerni kolektorski generator se je uporabljal za napajanje sistemov za elektrogalvanizacijo. Generator ima zelo nizko enosmerno izhodno napetost in zelo velik nazivni tok. V sistemih za galvanizacijo je velikost toka ključna, saj je količina izločene snovi sorazmerna toku skozi elektrolit. Prehodne upornosti so v postopku razmeroma majhne in se veliki toki dosežejo že z nizkimi napetostmi, zato je moč generatorja kljub velikemu toku razmeroma majhna.

Pri izvedbi takih generatorjev predstavlja velik tok tudi velike konstrukcijske težave in izzive. Z namenom zmanjšanja toka skozi ščetke in kolektor ima rotor tega generatorja dve ločeni navitji, ki sta povezani na dva kolektorja. Vzporedna vezava in s tem podvojitev toka je izvedena šele na zunanjih priključkih. Poleg tega je tudi izvedba ščetk neobičajna, saj so namesto iz grafitne zmesi izdelane iz snopa bakrenih pletenic, ki imajo manjšo upornost in s tem manjše izgube.

Take generatorje je poganjal motor z notranjim izgorevanjem ali pa električni motor, tako da sta v sklopu z generatorjem predstavljala enosmerno-enosmerni (DC-DC) ali izmenično-enosmerni (AC-DC) rotacijski električni pretvornik.

Tehnični podatki:

Kolektorski stroji so se kot generatorji in motorji začeli praktično uporabljati že v drugi polovici 19. stoletja, najprej v enosmernih, kasneje pa kot motorji tudi v izmeničnih električnih sistemih. Pred izumom in praktično uporabo močnostnih polprevodniških elementov, ki jih danes uporabljamo za usmerjanje izmenične napetosti iz transformatorjev, so bili glavni viri napajanj sistemov za galvanizacijo ravno enosmerni kolektorski generatorji, pri katerih so ščetke in kolektor (komutator) poskrbeli za mehansko usmerjanje izmenične inducirane napetosti.

Eksponat bil izdelan leta 1938.