Stimulator je omogočal stimulacijo treh mišičnih skupin noge med fazo zamaha pri hemiparetičnih in deloma hemiplegičnih bolnikih. V zgodnji fazi rehabilitacije je omogočal bolniku bistveno boljšo gibljivost kot dotedanji enokanalni stimulatorji. Predstavljal je pomembno raziskovalno orodje za študij večkanalne stimulacije hemiplegičnih bolnikov. Z uporabo tega stimulatorja je bilo preverjeno, da je večkanalno električno stimulacijo mogoče uporabiti za uspešno povrnitev in korekcijo hoje hemiplegičnih bolnikov. Neposredne prednosti takšne stimulacije so bile: hitrejša in bolj periodična hoja, daljši korak, boljše ravnotežje in lažja hoja.

Znanje, pridobljeno s trikanalnim stimulatorjem, je bilo odločilnega pomena za nadaljnji razvoj tri in šestkanalnih naprav za korekcijo hoje tudi v stojni fazi. Takšen koncept večkanalne stimulacije je bil iz Ljubljane prenesen v več rehabilitacijskih centrov v ZDA.

Tehnični in proizvodni podatki:

• trikanalni stimulator z monofaznimi impulzi,

• napetostna izhodna stopnja,

• stimulacijska napetost nastavljiva do 100 V,

• ročno proženje in proženje s petnim stikalom, zakasnjeno za 50–1200 ms.

• akumulatorsko napajanje 12 V z NiCd akumulatorji kapacitete 225 mAh,

• elektrode iz kovinskih ploščic, prekrite z gazo in pritrjene z velcro trakovi,

• stimulator je bolnik nosil na hrbtu, obešen na naramnice.

Znanje, pridobljeno ob uporabi trikanalnega stimulatorja, je bilo odločilnega pomena za nadaljnji razvoj večkanalnih naprav za korekcijo hoje v fazi zamaha in opore. Takšen koncept večkanalne stimulacije je bil iz Ljubljane prenesen v več rehabilitacijskih centrov v ZDA. Trikanalni stimulator je bil izdelan v dveh primerkih na FE v Ljubljani in uporabljan na 14 hemiplegičnih bolnikih na Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani v letih 1970–1975.

Izpopolnjena verzija tega stimulatorja je bila leta 1975 zgrajena v Ljubljani in poslana v bolnišnico Rancho Los Amigos Hospital, Downey, California, ZDA.