1979–1980
funkcionalni električni stimulator
prototip (2)
Jugoslavija, Slovenija
Amadej Trnkoczy, Uroš Stanič, Miha Stopar
ohišje iz aluminija
20,0 cm × 8,8 cm × 13,6 cm (stimulator)
10,7 cm × 19,8 cm × 7,7 cm (tipkovnica)
9,0 cm × 18,0 cm × 4,5 cm (napajalnik)
3 (stimulator, tipkovnica, napajalnik)
1,31 kg (stimulator)
Trikanalni zaprtozančni stimulator krmilijo 4 stikala (2 petni stikali in 2 stikali na prstih vsake noge). Za krmiljenje amplitude posameznega kanala je uporabljen princip zaprte zanke, ki upošteva vmesne intervale koraka (stojno fazo, fazo zamaha, fazo dvojne opore in fazo odriva). S signali teh stikal se generira ovojnica stimulacijske sekvence za posamezno mišico. Amplitude stimulacijske napetosti (za 16 podintervalov koraka in 8 nadpražnih vrednosti) so programibilne in spravljene v CMOS RAM. Spreminja se jih s tipkovnico, ki je v času programiranja priključena na enoto.
Tehnični in proizvodni podatki:
trije kanali z monofaznimi impulzi,
nizkoohmska napetostna izhodna stopnja,
amplituda stimulacijske napetosti programibilna od 0–120 V,
proženje stimulacijske sekvence s petnim stikalom in stikalom na prstih,
baterijsko napajanje (6 × 1,5 V, baterije R-14),
površinske elektrode prekrite z umetno spužvo in pritrjene z velcro ali elastičnimi trakovi.
Izdelana sta bila dva takšna stimulatorja in klinično uporabljena pri 5 bolnikih. Ta stimulator je predstavljal izjemen inženirski dosežek za tisti čas, toda klinična praksa ni potrdila njegove uporabnosti. Stimulator je bil uporabljen tudi v doktorskem delu Tadeja Bajda, kjer je bila ovojnica električne stimulacije dorzalnih in plantarnih fleksorjev izračunana z modelom antagostičnega para mišic gležnja ter na osnovi kinematičnih in dinamičnih parametrov hoje.
Delo je opisano v članku: T. Bajd, A. Trnkoczy, Attempts to optimise functional electrical stimulation of antagonistic muscles by mathematical modelling, J. Biomechanics, 12(12): 921–928, 1979. V članku je objavljena tudi fotografija bolnika, ki nosi stimulator pripet na hrbtu.