Za študije na področju nuklearne tehnike in v povezavi s simulacijami na analognem računalniku je bilo pogosto treba analizirati impulzne signale. Jedro 120 kanalnega impulznega analizatorja je slikovna stopnja za prikaz impulznih signalov. Razen prikazovalnika na čelni plošči vsebuje gumbe za nastavljanje žarišča, jakosti, astigmatizma in osvetlitve. Na čelni plošči pa so še gumbi za navpični in vodoravni pomik ter za navpično in vodoravno raztegnitev signalov. Z gumbom je omogočeno grupiranje kanalov. Pod slikovno stopnjo se nahaja modul časovna baza s preklopnikom za izbiro števila kanalov. Sledi spominski modul s tipko za brisanje spomina. Nato je krmilna stopnja, ki omogoča nastavitve prednapetosti in primerjalne napetosti, izbiro vrste štetja, na čelni plošči pa je tudi izhod za priključitev na zunanji števec. Naslednji modul je stabiliziran usmernik s preklopnikom za izbiro naslednjih napetosti: +100 V, –100 V, +300 V, –300 V, +250 V, –350 V. Spodaj je nameščen še servomnožilnik, ki se je po vsej verjetnosti uporabljal v povezavi s sklopi analognega računalnika. Osnova postopka množenja je pozicijski servosistem, ki sorazmerno vhodni napetosti x(t) premika ročico potenciometra, na katerega je priključena napetost y(t). Na drsniku dobimo tako produkt x(t)y(t). Servosistem ima potenciometrični vhod, vibratorski ojačevalnik za 50 Hz in Ferrarisov dvofazni motorček. Ker je ojačenje zelo visoko, je napaka pri množenju pod 0,2 %. Postopek je omejen na počasi se spreminjajoče funkcije, saj je zgornja frekvenca zelo nizka (cca 0,5 Hz). Zato so se kasneje začeli uporabljati elektronski množilniki, ki omogočajo množenje bistveno hitrejših signalov. Množenje je dostikrat temeljilo na nelinearni diodni karakteristiki.

V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja so se na Institutu “Jožef Stefan” po zaslugi Franceta Bremšaka postavili temelji za razvoj elektronike in kasnejših informacijskih tehnologij. V laboratoriju za elektroniko so intenzivno razvijali merilne instrumente za jedrsko fiziko, saj je bila to osrednja usmeritev inštituta. Kasneje so razvijali instrumente tudi za druge laboratorije in zunanje naročnike. Tako so sredi 50. let izdelali vrsto dekadnih števcev, ki so bili namenjeni za meritve radioaktivnih substanc na področju biologije, kemije in medicine. V letu 1955 pa so razvili večje število instrumentov, ki so skupaj tvorili enoto za scintilacijsko amplitudno spektrografijo. To leto je bilo prelomno tudi zaradi začetka uporabe tranzistorske tehnike na inštitutu. V Laboratoriju za elektroniko so sredi 50. let razvijali večkanalni impulzni analizator. Skupaj je bilo razvitih več deset različnih instrumentov, izdelanih pa med 100 in 200 kosov. Instrumenti in znanje pridobljeno pri gradnji instrumentov je bilo bistveno pri kasnejši gradnji analognega računalnika (1957–59) in gradnji jedrskega reaktorja TRIGA, ki se je začelo l. 1964.

Razen eksponatov v vitrini smo našli tudi fotografije številnih drugih instrumentov: Binarni števec, Dekadni števec, Dekadni števec '10 000', Dekatronski števec '550', Števec ’10 000', Binarni števec '64', Enokanalni diferencialni analizator, Ionizacijski merilec, Sunkovni kalibrator, Visokonapetostni stabilizirani usmernik 'B'.